Dimnik za vaš dom

Veliko ljudi ne ve, da dimnik ni le navadna, obložena cev, v hiši, po kateri potujejo plini ki nastanejo pri izgorevanju v peči, iz hiše. Vendar se v njem skriva kar nekaj znanja. Pred davnimi leti ko je človek uporabljal ogenj za ogrevanje, kuhanje ter pa svetlobo, ter živel v majhnih hišicah, kjer je tudi kdaj zakuril ogenj, ko je bilo zunaj mrzlo. Ta ogenj je ustvarjal saje in razne ostale strupene pline. Ti plini so bili lažji od zraka, ter so se dvigali in zadrževali na stropu. Takrat za dimnik še vedeli niso, vendar so kar v strehi naredili luknje skozi katere je izhajal plin. Saje pa so se nabirale in počrnile prostor. Prvi dimnik se je pojavil v času Rimljanov, oni so prvi postavili cevi v zidove, ki so strupene pline usmerjali iz hiše. Vendar ti dimniki še niso bili podobni takšnim kot jih imamo sedaj, saj so se saje še vedno nabirale po prostoru. Kasneje so se pojavili odprti kamini, ki so imeli dimnike. Tak dimnik pa je že bil bolj podoben tem, ki jih imamo sedaj. Dimnik deluje tako, da se po njem dviga topel zrak, skupaj s sajami in tistimi plini, ki nastanejo pri gorenju. cev, po kateri potujejo ti plini mora biti kar se da navpična, tako zmanjšamo nabiranje saj in pa smole, v primeru če kurimo les, ki vsebuje smolo. Kurjenje lesa s smolo drugače sploh ni priporočljivo. Dimnik, ko se v njem dviga vroč zrak, mora biti tudi dobro izoliran, mora biti tudi določenih dimenzij, se pravi premera in dolžine. Zasnovan mora biti tako, da se plini, ki se dvigajo, preveč ne ohladijo. Če je dimnik predolgi, se lahko plini ohladijo ter ne bodo šli več navzgor in ven, vendar bodo potiskali nazaj, to pa lahko peč zaduši, saj ko se topel zrak dviga po dimniku,  ustvarja spodaj podtlak, ki pa povleče svež zrak v peč, da ta lahko gori.